Osmošolci so osebnostno rasli med meglenim in zelo mrzlim vzponom na Zvoh.
Sredino jutro v Mengšu je bilo vremensko srednje mrko, vendar nam je sonce kmalu dalo moči za vzpon na Zvoh s parkirišča Planine Jezerce pod Krvavcem, začelo pa se je z besedami ene učenke:« A veš kaj, mami mi je hotla še en pulover uturit v ruzak? Halo!«
Skoraj sto nas je zagrizlo v strmino, eni so delovali na kondicijo, drugi pa na trmo, vsi pa smo bolj ali manj uspešno pririnili na meglen cilj, kjer se je vsak moral odločiti med sendvičem in toplimi rokami, saj se je težko prehranjevati z rokami v žepih. Razen, če si vedno pripravljen in greš v hribe s primerno opremo ali pa, kot je ugotovila že zgoraj omenjena učenka, ubogaš svojo mamo.
Spust je bil urn in poln spakljivih selfijev, spodaj pa nas je čakalo sonce in prijetno utrujeni smo lahko celo popoldne čajčkali na kavču, saj smo naredili 12.000 korakov.