Učenke osmošolke, ki obiskujemo interesno dejavnost Najstniške delavnice pri pedagoginji Nini, smo se z veliko dobre volje in radovednosti nekega četrtka v mesecu maju odpravile na obisk k vrstnikom v OŠ Roje.

Že pred obiskom nam je pedagoginja podala nekaj informacij o prilagojenem izobraževalnem programu na tej šoli. Pogledale smo si tudi zloženko šole in prisrčen videospot, ki so ga pripravili učenci OŠ Roje in ki nas je zelo ganil. Zato smo pedagoginji zastavile kar precej vprašanj o učencih in načinu izobraževanja na tej šoli.

Potem pa je prišel četrtek in z avtobusom (kjer smo seveda veselo klepetale in se smejale) smo se odpeljale preko mengeškega polja do Rodice, nato smo šle peš do šole. Že ob vhodu nas je presenetila čudovita urejenost in toplina šole in ustvarjalni izdelki učencev.

Pričakala nas je svetovalna delavka, gospa Manja Mesar Bogovič in nam prijazno ponudila sok ter nam na kratko predstavila šolo in potek obiska.

Najprej smo prisostvovale pri pouku: polovica nas je šla h gospodinjstvu, kjer so se kuhali špageti (njami!) in kjer nam je učenec pokazal svoje zvezke, polovica pa je šla k likovnem pouku, kjer smo ustvarjale in predvsem klepetale. Pedagoginja je med zaposlenimi po več letih srečala bivšo učenko, ki je prav tako kot me v OŠ obiskovala Najstniške delavnice – to je bilo smeha in objemanja.

Nato smo šle na ogled šole, posebej šolskega vrta, nad katerim smo bile navdušene in kjer nam je gospa Manja predstavila vrt kot pomemben učni pripomoček za vse šolske predmete, saj se učenci OŠ Roje učijo na konkreten način. Nato smo se v senci posladkale s piškotki in se pogovorile o prvih vtisih. Opazile smo, da je v OŠ Roje veliko bolj mirno, da je veliko manj učencev v razredu in da se veliko stvari učijo na praktičen način, veliko ustvarjajo.

Nato pa so v senčko prišle še naše vrstnice in pedagoginja nas je z nekaj zabavnimi socialnimi igrami še bolj spoznala in medsebojno povezala. Prvotna zadrega je tako povsem minila. Ob slovesu nam je bilo kar malo hudo, za spominček so nas obdarili z dišečimi milo, katere so izdelali učenci.

Ker avtobusa še ni bilo, želodčki pa so krulili, smo šle na pico, kjer smo zadovoljne in polne novih doživetij smejoče zaključile naš obisk z ugotovitvijo, da je bilo današnje druženje zelo posebno doživetje za nas, da se premalo zavedamo, kaj imamo glede notranjih kvalitet in da moramo ceniti to, da se z lahkoto učimo ter da je drugačnost tudi prednost in obogatitev. Vsak posameznik šteje.

Za konec pa še hop na avtobus do Mengša.