Letošnji petošolci so skozi vrata šole v večernih petkovih urah vstopili precej zadovoljno, pa vendar nekoliko zadržano zaradi pričakovanj in obetov časa pred njimi. Prišli so namreč prenočiti v šolsko knjižnico, kar ni ravno vsakdanje doživetje.
Priljubljeno obogatitveno dejavnost, noč v knjižnici, smo zaradi velikega zanimanja petošolcev izvedli v dveh skupinah in sicer 24. – 25. 1. 2025 ter 31. 1. – 1. 2. 2025.
Kmalu je zavelo prijetno vzdušje, h kateremu je s svojo dobro voljo prispeval vsak posameznik. Če je bil kdo, ki se ni mogel takoj vključiti v prevladujočo klimo, si je kmalu poiskal družbo, znotraj katere je lahko našel svoje dobro počutje.
S tako popotnico je bilo ustvarjanje animacij, za katere je predhodno vzbudila navdušenje učiteljica Urška, pravo veselje. Idej ni zmanjkalo, sploh pa ne motivacije. Čas za sprostitev je bilo potrebno skorajda malo spodbuditi, saj so ustvarjena dela kar vabila k novim izzivom. Če se boste malo pozanimali, vam bomo z navdušenjem zaupali, kaj vse počnejo knjige v knjižnici ponoči, ko jih nihče ne opazuje …
Tako nam je mineval večer in sproti so nastajale nove, drobne skrite vezi s tistimi, ki so se spontano poiskali in voljno sodelovali. Obenem smo delovali kot prijetna celota z vsemi, ki smo se ta čas odločili preživeti skupaj.
Vsekakor nam je uspelo najti pravo ravnovesje med vsem, kar smo od delovnega tedna želeli pustiti za sabo, in tem, česar smo se nadejali. Slednjič je bilo preprosto druženje, prostovoljno poklanjanje svoje pozornosti tisto, kar je skrivalo pravo vrednost. Biti skupaj je včasih vse, kar potrebujemo, da se razvije veselo razpoloženje in dobro počutje.
Prinaša nam možnost, da delimo vse to, kar smo. Spominja nas, da nismo sami in omogoča, da čutimo človeka poleg nas. In čeprav o tem ne govorimo, čeprav tega sploh nikakor ne izrazimo, je vendar prisotno: medtem ko skupaj sedimo in se srečamo s pogledi; ko skupaj poslušamo in se drug drugemu nasmehnemo; ko osmišljamo svojo računalniško animacijo in drug drugega dopolnjujemo.
Noč je bila pravzaprav tista, zaradi katere smo prišli. Vznemirljivo se je bilo v spalni vreči zlekniti na tla šolske knjižnice ali učilnic, čarobno pa je bilo sproščeno zaspati z ljudmi, s katerimi nas povezuje šola. Seveda se je bilo pred tem nemogoče izogniti medsebojnemu kramljanju in zvedavemu opazovanju individualnih večernih ali nočnih navad tistih ob nas. Prisrčna edinstvenost vseh posameznikov je nenehno bogatila vzdušje.
Čeprav se je ob prebujanju sobotnega dne precej mudilo in se posledično nismo mogli povsem naužiti nenavadnosti jutranje situacije, smo vsi doživeli občutek zbujanja v šolskem okolju, obdani z ljudmi, ki so zdaj že nekako domači, kot bi noč nadaljevala z utrjevanjem vezi, ki so nastajale prejšnji večer.
Po skupnem ogledu izbranih domiselnih izdelkov, ki smo jih ustvarili, smo kmalu odšli vsak svoji domači rutini naproti.
Povemo vam lahko, da smo se skupaj imeli lepo, da je bilo super; pokažemo vam lahko svoje posnetke ali kakšen ujeti foto utrinek, toda le mi, ki smo bili prisotni, bomo vsak zase v sebi čutili blagodejno moč vseh trenutkov, ki so nas povezali.
Za program sta poskrbeli in ga izvedli učiteljici Urška Mihajloska in Marta Narobe.
Zapisala: Marta Narobe
