Čas za pravljice je tudi letos rezerviran na prostoru, ki mu učitelji pravimo ‘Pašnik’, v času 15-minutnih odmorov. Pravljice pripovedujem, ko me pravljica ‘najde’ in ko je pravo razpoloženje za pripovedovanje. Letos sta bila dva meseca pozimi bolj zaspana, tako kot so medvedi, in takrat so se pravljice iskale. Kljub zaspanima mesecema smo do sedaj bogatejši že za sedem novih ljudskih pravljic. V času pripovedovanja pridejo na pašnik drugošolci in tretješolci z ‘velikimi’ očmi in ušesi. Ponavadi že nestrpno sedijo na tleh in čakajo na novo modrost, ali pa norost.

Za finale se trenutno iščejo tri pravljice, za katere sem prepričana, da se najdejo. Ena bo zagotovo nared v sredo, 24. 4. 2019, ko bo knjižnica pod krošnjami, preostali dve pa maja.

Komaj čakam današnje popoldne!

Se vidimooooo!

Tatjana Knežević, pripovedovalka pravljic