V petek 25.11.2016 je na našo šolo prišla moja mami, ki je predstavila delovno terapijo, ker je sama delovna terapevtka. Povedala nam je nekaj o delovni terapiji, kako naj pravilno sedimo in kako čim bolj pravilno napolniti in nositi šolsko torbo.

Na začetku nam je povedala, da je delovni terapevt zdravstveni delavec, ki se šola na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Delovna terapija je zdravstvena stroka, ki pomaga ljudem različnih starosti, ki imajo telesne ali duševne (miselne) omejitve, da lahko izvajajo različne dnevne aktivnosti (npr. hranjenje, oblačenje, osebna higiena, gospodinjske aktivnosti, vožnja z avtom….), Svoje delo delovni terapevti opravljajo v bolnišnicah, inštitutu za rehabilitacijo, domovih za starejše, posebnih vzgojno varstvenih zavodih… Delovno terapijo potrebujejo otroci s posebnimi potrebami, osebe po možganski kapi, po poškodbi glave, zlomih kosti in tudi starejši ljudje, ki imajo zaradi starosti težave izvajati nekatere dnevne aktivnosti. Povedala nam je, da nauči osebo kako na nov oz. lažji način izvede določeno aktivnost (prilagodi aktivnost, prilagodi okolje, uporablja različne  pripomočke). Pod navodili delovnega terapevta oseba izvaja lahko tudi  vaje za: večjo mišično moč (mi smo si s posebno merilno napravo merili kako močne so naše roke in najmočneje je stisnil sošolec Gašper) večjo gibljivost, boljšo koordinacijo, izboljšanje natančnih gibov, izboljšanje grafomotorike- to pomeni boljšo pisavo, izboljšanje občutkov- senzibilitete. Delovni terapevt tudi svetuje posamezniku, kako prilagoditi delovno mesto( v šoli, službi, doma). Delovni terapevti so v tujih državah zaposleni tudi v osnovnih šolah. Urejen delovni prostor omogoča boljše delo v službi, šoli in doma. Skupaj s sošolci smo poskusili, kako naj  sedimo čim bolj pravilno. Povedala je tudi, da naj bi imel vsak učenec glede na lastno višino, ustrezno višino mize in stola in, da morajo stopala vedno biti na tleh. Na koncu pa smo se pogovarjali še o pravilni nošnji in teži šolske torbe. Izmerili smo našo težo in težo nekaj šolskih torb in ugotovili, da nas ima večina  pretežke in prevelike šolske torbe. Ker imamo pretežke torbe in jih nepravilno nosimo, lahko to povzroči različne bolečine (bolečine v vratu, ramenih, križu) in mravljince v rokah in nogah. Učenec lahko nosi torbo, ki je težka 10% njegove teže (npr, če je težak 50kg, lahko nosi 5kg težko torbo. Torba mora se mora prilagajati hrbtu, težje stvari so bližje hrbtu in ne sme segati preko ramen zgoraj in ne preko kolkov spodaj. Dobro je, če ima pasove preko prsnega koša in pasu. Vsi s sošolci smo dobili list z navodili, kako napolniti šolsko torbo in jo nositi. Med odmorom smo pogledali še nekaj pripomočkov, ki jih je mami  prinesla s seboj in se posladkali s cimetovimi piškoti.

Ruby Sicherl Škrjanc, 5.č

Resnično imajo učenci veliko, veliko preveč v svojih šolskih torbah. Več stvari bi lahko puščali na polički , pa nekateri prav vse nosijo vsak dan v torbi, pa če to tisti dan potrebujejo ali ne. Ne le učenci, tudi sama sem se zamislila nad mojo držo, ko sedim, dvigam kaj s tal,.. Bolj se bo treba potruditi in truditi vsak dan! Smiselno se mi zdi, da bi delovni terapevti večkrat obiskali šole in opozarjali učence na lepo držo. Pa tudi pri opremljanju učilnic bi bilo dobro, da bi sodelovali z nasveti.

Nada Javh,  razredničarka 5.č